Ljudje smo edinstvena bitja – vsak vidi svet skozi svoje oči. To pomeni, da nekatere situacije lahko dojemamo in razumemo drugače kot ostali. Takrat se lahko pojavijo nesoglasja in če se nestrinjanje stopnjuje, kaj hitro lahko nastopi spor. Večino sporov smo ljudje sposobni rešiti sami, a kaj storiti, ko se nam zdi, da je nastala situacija zaradi konflikta nerešljiva? Marsikdo ne ve, da številnih sporov ni potrebno reševati na sodišču ampak se jih lahko odpravi z mediacijo. Mediacija je možna v številnih primerih. Zakaj? Ker večina sporov v resnici ni pravnih, ampak so posledica slabih medosebnih odnosov ter zamer.
Kaj je mediacija?
Mediacija je neformalen, prostovoljen ter neobvezujoč način reševanja sporov. Je proces reševanja spornih vprašanj s posredovanjem. Medianta (udeleženca) si s pomočjo mediatorja (nevtralnega udeleženca) prizadevata rešiti spor. Končna rešitev oziroma sporazum mora biti sprejemljiva za oba. Mediator s svojo nevtralnostjo skrbi za mirno, nepristransko ter zakonito reševanje spora. Mediacijo v Sloveniji ureja Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je bil sprejet 30.11.2009.
Temeljna načela in prednosti mediacije
Številna načela mediacije, so tudi njene prednosti;
– Načelo prostovoljnosti, bi lahko opredelili tudi kot prednost. Za mediacijo se odločijo z namenom hitre in celovite rešitve spora.
– Mediacija je neformalna, to pomeni, da mediatorja pri reševanju spora ne zavezujejo stroga postopkovna pravila.
– Z mediacijo so finančni izdatki nizki. To je alternativna oblika reševanja sporov, ki je ekonomična in hitra. Mediacija traja okvirno tri mesece, po potrebi lahko tudi dalj.
– Eno izmed načel mediacije je tudi zaupnost-to pomeni, da mediator ne posreduje oziroma ne razkriva informacij tretjim osebam (osebam, ki niso del postopka).
– Stranke določijo vsebino medsebojnega sporazuma, a za njegovo zakonitost skrbi mediator. Če stranke želijo doseči poravnavo, ki ni v skladu s kogentnimi predpisi ali če ena izmed strank ne deluje v dobri veri, mora mediator umakniti svojo privolitev za sodelovanje v postopku mediacije.
– Enakost in avtonomnost strank pomeni, da imajo stranke enako možnost sodelovanja v postopku. Mediator spodbuja stranke, da z aktivnim sodelovanjem iščejo rešitev svojega spora. Stranke morajo imeti občutek, da so enakopravne.
– Pri mediaciji ne gre le za reševanje nastalega spora, posredovalni postopek izboljšuje tudi skrhane in uničene medsebojne odnose. Postopek je usmerjen v prihodnost, zato zmanjšuje možnost ponovitve spora v prihodnje.
– Nepristranskost mediatorja – kot že omenjeno, mediator prispeva h konstruktivnejši ter uspešnejši komunikaciji. Mediatorjeva vloga je nevtralna. Tu ni zato, da sodi in tudi ne zato, da sprejema odločitve. Skrbi tudi za to, da se ne krši temeljnih načel mediacije.
– Večina sporov je rešljiva z mediacijo (največ primerov je vezanih na odškodninsko, družinsko in gospodarsko pravo, veliko je tudi medsosedskih in lastninskih sporov ter sporov vezanih na delitev skupnega premoženja).
-Stranke same odločajo o zadevi ter o rešitvi spora. Sprte osebe same odločajo, kako bodo rešile konflikt. Pri oblikovanju dogovora poleg mediatorja sodelujejo tudi stranke, ki pristanejo na tak dogovor, ki ustreza vsem udeleženim. Odgovornost za rešitev nosijo stranke same.
Kako poteka mediacija?
Ker je to pogovor, se bodoči medianti ne potrebujejo vnaprej posebej pripraviti na mediacijo. Za izvedbo mediacije je potreben le ustrezen prostor in čas. Prva naloga udeležencev spora je, da poiščejo ustreznega mediatorja, s katerim se dogovorijo za prvo srečanje. Na prvem srečanju mediator predstavi temeljna načela mediacije in svojo vlogo, ki jo ima med samim postopkom. Vsi prisotni imajo možnost zastaviti morebitna vprašanja in dobiti pojasnila v zvezi z nejasnostmi. Če se vsi sodelujoči strinjajo s posredniškim postopkom, podpišejo Dogovor o mediaciji. S podpisom o sodelovanju v soglašajo s spoštovanjem temeljnih načel mediacije, z načinom poteka mediacije in z vlogo mediatorja. V določenih primerih lahko mediacija poteka tudi na daljavo.
Po uvodni predstavitvi sledi predstavitev spora z vidika udeleženih strank. Sledijo vprašanja s strani mediatorja, ki se poslužuje različnih tehnik za razjasnitev določenih stvari ter za pripravo na fazo pogajanj. Ko nastopi faza pogajanja, takrat lahko mediator prevzame aktivno vlogo in pomaga pri sooblikovanju rešitve.
Ko se dokopljejo do rešitve, katera ustreza vsem sodelujočim, se oblikuje končni dogovor. Če pa mediacija poteka v okviru sodišča, se vse lahko zapiše v sporazum, ki lahko dobi izvršilni naslov z overitvijo sodnika.
Kdaj mediacija ni možna?
Obstajajo določene situacije, ko pa mediacija ni primeren način za reševanje sporov. O katerih primerih je govora?
- Če spor doseže to mero, da ga je mogoče reševati le s še pomočjo sodišča
- Če se spor nanaša na ustavne pravice ali vprašanja javnopravne narave
- V primeru, da je spor pravne narave
- Ko stranke ne morejo skleniti pravnoveljavne pogodbe (nepooblaščene osebe, mladoletniki…)
- Če se med postopkom oddaljujejo namesto približujejo ustrezni rešitvi.
- V primeru, da kulturno okolje mediantov ni primerno za mediacijo
- Ko je prisotno nezaupanje med strankama, kar posledično privede do dvomov o spoštovanju dogovora
- Ko vsaj en od udeležencev (mediant) ne more braniti lastnih interesov
- Če se želi v postopek vključiti oseba, ki ima namen škodovati ostalim udeleženim – želi izrabiti mediacijo
- V primeru, da ena od vpletenih strank zavlačuje postopek
- Ko je pogajanje onemogočeno
