Pravni problem stranke
Razdedinjenje je lahko občutljiva odločitev, vendar sama želja, da določena oseba ne bi dedovala, še ni dovolj. Zakon določa, kdaj je razdedinjenje mogoče, pomembno pa je tudi, kako je zapisano v oporoki.
V tokratnem primeru iz prakse se je na Pravnika na dlani obrnila stranka, ki je želela preveriti, kako pravilno urediti razdedinjenje enega od svojih dedičev.
Stranka je že imela sestavljeno oporoko, vendar jo je želela spremeniti. Zaradi dalj časa porušenih družinskih odnosov je razmišljala o razdedinjenju enega od svojih otrok, ki je sicer njen zakoniti in nujni dedič.
Med njima že dalj časa ni bilo običajnega odnosa in stikov, stranka pa je kljub temu še naprej izpolnjevala svoje obveznosti. Premoženje je želela po smrti zapustiti drugim dedičem, zato jo je zanimalo predvsem, ali zadostuje, da razdedinjenje preprosto navede v oporoki, ali mora svojo odločitev tudi podrobneje obrazložiti.
Ste že poskušali sami rešiti svojo težavo?
Kaj je storil Pravnik na dlani?
Pri Pravniku smo stranki pojasnili, da razdedinjenje ni mogoče zgolj na podlagi želje zapustnika. Obstajati mora eden izmed razlogov, ki jih za razdedinjenje določa Zakon o dedovanju (ZD).
Glede na opisane okoliščine smo stranko opozorili predvsem na zakonsko možnost razdedinjenja zaradi hujše kršitve zakonite ali moralne dolžnosti do zapustnika. Pri tem pa je pomembno, da se obstoj takšnega razloga presoja glede na okoliščine posameznega primera.
Stranki smo svetovali, naj ob pripravi nove oporoke jasno navede razdedinjenje in konkretno opiše razloge, zaradi katerih se je zanj odločila. Zgolj splošna navedba je lahko v primeru poznejšega spora precej manj koristna.
Stranko smo pa opozorili tudi na možnost, da bi razdedinjeni dedič po smrti zapustnika razdedinjenju nasprotoval in uveljavljal svojo pravico do nujnega deleža. Prav zato je pomembno, da je oporoka sestavljena premišljeno in da so okoliščine, na katerih temelji razdedinjenje, ustrezno opredeljene.
Vam je članek pomagal pri vaši težavi?
Pravna podlaga
Zakon o dedovanju (ZD) določa, da lahko oporočitelj nujnega dediča razdedini le iz zakonsko določenih razlogov. Eden izmed njih je, če se je dedič s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom.
Razdedinjenje mora biti v oporoki izraženo na nedvoumen način. Pri tem je priporočljivo navesti tudi razlog oziroma okoliščine, na katerih odločitev temelji. To je še posebej pomembno zato, ker lahko po smrti zapustnika pride do spora o tem, ali je bil zakonski razlog za razdedinjenje dejansko podan.
Pomembna je tudi razlika med tem, da zapustnik nekomu v oporoki preprosto ne nameni premoženja, in razdedinjenjem. Otrok je praviloma nujni dedič, zato mu lahko kljub temu pripada nujni delež. Če je razdedinjenje veljavno, pa lahko izgubi tudi pravico do nujnega deleža.
Zgolj slab ali prekinjen odnos med staršem in otrokom zato sam po sebi še ne pomeni avtomatično veljavnega razdedinjenja. Odločilne so konkretne okoliščine in obstoj enega od razlogov, ki jih določa zakon.
Koliko ste pripravljeni vložiti za rešitev svojega problema?
Kaj se lahko naučimo iz tega primera?
Primer pokaže, da pri razdedinjenju ni pomembna samo odločitev zapustnika, temveč predvsem pravilna ureditev v oporoki in obstoj zakonskega razloga.
Če želite nekoga razdediniti, zato ni priporočljivo, da v oporoko zapišete zgolj, da določena oseba ne deduje. Konkretno navedene okoliščine lahko pozneje pomembno vplivajo na presojo, če med dediči pride do spora.
Prav tako je smiselno oporoko ponovno pregledati, kadar se družinske ali premoženjske okoliščine bistveno spremenijo. Tako lahko zapustnik poskrbi, da dokument čim bolj jasno izraža njegovo voljo in zmanjša možnost nejasnosti v zapuščinskem postopku.
